Praženo zelje po azijsko in življenje, o katerem sem sanjala
O vseh različicah življenja, za katera sem nekoč verjela, da so moj cilj
Ko sem kot študentka prišla v Ljubljano, sem bila prepričana, da sem našla življenje, ki sem si ga vedno želela.
Vsi, ki prihajamo iz majhnih krajev, verjetno poznamo ta občutek. Zdi se ti, da veliko mesto pomeni svobodo, več možnosti, več življenja, več vsega… Takrat me je navduševalo vse, kar je bilo drugačno od doma.
Še danes azijske jedi v meni vedno vzbudijo malo nostalgije. Spomnijo me na čase, ko smo kot študentje hodili v kitajske restavracije in se nam je zdelo, da smo odkrili svet.
Danes me to vedno malo nasmeji, ampak pred dvajsetimi leti je bila to za nas prava eksotika. Doma smo jedli preprosto domačo hrano, potem pa si prišel v Ljubljano, naročil spomladanske zavitke ali pražen riž in imel občutek, da si čisto pravi svetovljan. Kot da se je za vrati tiste restavracije začel neki večji svet.
In mogoče zato ta hrana v meni še danes vzbudi toliko nostalgije. Ne spomni me samo na študentske čase. Spomni me na punco, ki je verjela, da je svoboda nekje tam zunaj in da jo čaka v velikem mestu.
V Ljubljani sem si sčasoma ustvarila življenje, o katerem sem doma samo sanjala. Imela sem stanovanje ob Koseškem bajerju, kamor sva s Surijem hodila na sprehode. Imela sem svoje projekte, ki so me veselili. Ampak nekje globoko v sebi sem vedela, da še vedno živim znotraj okvirjev, ki so zame premajhni.
Moje sanje niso bile samo imeti svoje stanovanje in svoj posel. Vedno sem si želela, da bi se lahko bolj svobodno izražala in ustvarjala brez omejitev. Želela sem si, da bi bil cel svet moj dom. Da bi lahko potovala in črpala navdih iz različnih krajev, ne pa da sem omejena samo na eno lokacijo.
Vedno bolj sem čutila, da me vleče drugam. Zato sem pustila za sabo življenje v Ljubljani in se vrnila domov.
In takrat so se rodile Brezgrešne sladice.
Prvič v življenju sem v enem projektu združila vse, kar sem imela rada. Lahko sem ustvarjala, fotografirala, pisala, raziskovala zdravje, prehrano, se učila in delala z ljudmi.
Imela sem občutek, da se mi ni treba stlačiti v eno samo vlogo.
In tako sem skoraj neopazno začela graditi novo življenje v kraju, iz katerega sem nekoč tako zelo želela pobegniti.
Ko sem spoznala partnerja, sem se temu življenju samo še bolj prilagodila. Počasi sem opustila idejo, da bi živela bolj nomadsko, da bi potovala, da bi delala od kjerkoli, da bi bila gibanje, spremembe in odkrivanje novih krajev del mojega vsakdana.
Zgradila sem si drugo različico sanjskega življenja. In tako kot prej, sem bila prepričana, da sem končno prišla na cilj. Zato je bilo tako boleče, ko se je vse začelo podirati.
Takrat tega še nisem mogla videti. Danes pa vem, da ni razpadalo samo moje razmerje.
Razpadala je tudi predstava o življenju, za katero sem verjela, da ga bom živela.
In šele kasneje sem ugotovila, da so nekatere stvari v mojem življenju morale razpasti zato, da sem lahko spet sledila tistim sanjam, ki so me nekoč odpeljale od doma.
Danes, ko pripravljam azijske jedi, se včasih nasmehnem tisti punci, ki je sedela v kitajski restavraciji in mislila, da je odkrila svet.
Potem se nasmehnem še tisti, ki je mislila, da bo srečo našla v Ljubljani.
Pa tisti, ki je mislila, da jo bo našla doma.
Nobena od teh verzij mene ne obstaja več.
In mislim, da je to ena najbolj krutih in hkrati tudi najlepših stvari v življenju.
Da skozi življenje ne žalujemo samo za ljudmi, ki jih izgubimo. Včasih moramo odžalovati tudi verzije sebe, ki so verjele v zgodbe, ki smo jih kasneje prerasli.
V tistem trenutku se ti zdi, kot da nekaj izgubljaš. Kasneje pa ugotoviš, da si delal prostor za nekaj, česar si takrat sploh nisi znal predstavljati.
V resnici me je vsaka od teh zgodb pripeljala do naslednjega ovinka in mi odprla vrata v naslednje poglavje.
In ravno zaradi tega lahko danes živim vse to, o čemer sem nekoč samo sanjala.
Kaj sem se o azijski hrani naučila na svojih potovanjih
Ko sem bila študentka, sem bila prepričana, da je skrivnost azijske hrane v posebnih sestavinah in omakah.
Šele kasneje, ko sem začela potovati, sem ugotovila, da so številne azijske jedi v resnici zgrajene na zelo preprostih osnovah.
Vse, kar potrebuješ za azijski pridih, je malo čebule, česna, čilija in ingverja. Te sestavine se v različnih azijskih kuhinjah pojavljajo znova in znova, le kombinacije so nekoliko drugačne.
Ko jih prepražiš na vročem olju, ustvariš osnovo, na kateri se potem zgradi celotna jed.
Mogoče je ravno zato azijska kuhinja tako zanimiva. Veliko ljudi misli, da potrebuješ posebne omake, eksotične sestavine ali polno omarico dodatkov. V resnici pa se veliko okusa začne pri nekaj zelo preprostih sestavinah in dobri pripravi.
Zato imam rada tudi to preprosto zelje po azijsko. Ker pokaže, da za jed z veliko okusa ne potrebuješ veliko. Malo čebule, česna, čilija ali feferona, glavo zelja in v nekaj minutah imaš na mizi odlično prilogo z azijskim pridihom.
Takšno zelje je lahko odlična priloga brezgrešnemu krožniku, po podobnem principu pa lahko pripraviš tudi brokoli, tofu, ohrovt ali drugo zelenjavo, ki jo imaš doma.
Včasih je največja skrivnost dobre hrane ravno v tem, da je veliko bolj preprosta, kot si predstavljamo.
Praženo zelje po azijsko
Sestavine
2 žlici olivnega olja
6 strokov česna
2 rdeča feferona
3 mlade čebulice
1 manjša glava mladega zelja (približno 500 g)
3/4 žličke soli
Priprava
Mlado čebulo narežemo na manjše kose. Česen olupimo in narežemo na tanke kolobarje.
Feferona prerežemo po dolžini in odstranimo semena ter belo sredico. Če želimo bolj blag okus, odstranimo čim več sredice. Tako jed ne bo pekoča, feferon pa bo zelju vseeno dodal prijetno aromo. Nato ga narežemo na manjše kose.
Zelje narežemo na večje kose.
V večji ponvi ali voku segrejemo olivno olje. Ko je olje vroče, dodamo česen in feferon ter ju med mešanjem pražimo približno 1 minuto, da se rahlo zlato obarvata.
Dodamo mlado čebulo in pražimo še približno 2 minuti.
Nato postopoma dodajamo zelje. Ker med kuhanjem močno upade, ga lahko dodajamo v več korakih. Posolimo in med mešanjem pražimo približno 5 minut, da se zelje zmehča, vendar ostane še prijetno čvrsto na ugriz.
Odstavimo z ognja in postrežemo kot prilogo ali kot del brezgrešnega krožnika.
Če ti je tak način kuhanja blizu
Ta mesec smo v Klubu Brezgrešno dobro pripravljali več podobnih azijskih krožnikov in idej za vsakdanjo uporabo. Če ti je bila všeč ta zgodba in ta način kuhanja, je tukaj še več tega.
