O potovanju, pobegu in tem, zakaj nova lokacija sama po sebi ne spremeni ničesar.
Ena od stvari, ki sem jo na svojih potovanjih opazila, je to, da veliko ljudi potuje zato, ker bežijo.
Bežijo pred življenjem, ki ga imajo doma. Bežijo pred obveznostmi. Pred davki. Pred službo, za katero čutijo, da jih bremeni.
Tudi jaz kdaj dobim kakšno sporočilo “Uživaj,” ki se ga sicer razveselim… vendar jaz nisem tukaj zato, da bi pobegnila in “samo uživala”.
Veliko ljudi, ki sem jih na svoji poti srečala, na potovanjih išče vznemirjenje, nek “hype”.
Stalno nek nov dražljaj. Občutek živosti, ki ga doma, v rutini in v miru, ne zmorejo čutiti.
In potem se slikajo z vsemi 10.000 slapovi, ki so sicer vsi isti, ampak Instagram obožuje lepe slikice…
In grejo na zipline v džungli. Poskusijo še kak adrenalinski šport.
Se zapletajo v nove odnose, ki so večinoma površinski, a nudijo trenutno zadovoljitev in zapolnijo praznino, s katero človek ne zmore biti sam.
Veliko ljudi na potovanjih išče svobodo tako, da počnejo stvari, ki stalno vznemirjajo njihov živčni sistem.
A če stalno rabiš nov dražljaj, novo lokacijo, novo izkušnjo, da se počutiš živo – to ni svoboda. To je samo bolj estetska oblika odvisnosti.
Človek, ki je doma odvisen od pozornosti, od odnosov, od snovi (alkohola, hrane), od potrditve… In gre na potovanje v upanju, da se osvobodi, v resnici samo zamenja eno odvisnost za drugo.
Zame potovanje ni beg. Zame je življenje v tujem kraju samo optimizacija življenja.
Zame je potovanje raziskovanje sebe.
Grem tja, kjer lahko bolj živim to, kar sem in kjer iz sebe lahko izvabim več kreativnosti. Grem tja, kjer lahko več hodim v naravi. Kjer je več sonca. Kjer je manj hrupa in manj distrakcije. Da lažje slišim sebe in svoje misli, svoje želje.
S potovanji ne bežim od življenja doma. Samo izbiram okolja, ki lahko še bolj izvabijo iz mene to, kar že sem.
In to ni vedno udobno ali lepo…
Potovati in živeti mesece v tuji državi, na drugem kontinentu, ni udobno.
To ni cel čas samo “uživanje”.
Ko si v kraju, ki ga ne poznaš, kjer ti je valuta tuja, jezika pa ne razumeš, to ni nekaj v čemer bi človek “užival”.
Novi kraji izvabijo iz mene tudi neprijetne občutke, ki jih doma, v znanem kraju, morda ne bi čutila. Izvabijo iz mene to, da bolje pogledam vase. Kje se še omejujem, kje so še moja omejujoča prepričanja.
Zato potovanja zame niso beg. Samo izbiram okolja, kjer lahko živim še bolj zavestno.
Ne glede na to, kje sem… Naj bo to Bali ali Kostarika. Moj vsakdan povsod izgleda približno isto. Samo lokacija je druga.
Če moraš pobegniti, da lahko zadihaš… potem problem ni lokacija. Problem je življenje, ki si si ga ustvarila.
Zato, da bi se dobro počutile, veliko žensk ne potrebuje potovanja.
Potrebuje drugačen način življenja… Takšen, ki jo podpira. Kjer telo ni ves čas pod napetostjo.
Potrebuje drugačne odnose. Takšne, kjer ji ni treba biti stalno v pripravljenosti.
Ne potrebuje še več adrenalina, ampak mir v vsakdanu.
In za to ne rabi kupiti letalske karte in zamenjati države. Včasih je dovolj že če sprejme drugačne odločitve.
Potovanje je lahko lepo. Ampak, če ga uporabljaš kot anestetik, te bo vedno čakalo isto življenje, ko se vrneš domov.
Na Kostariko nisem šla, da bi “samo uživala”. Tukaj sem zato, da živim bolj zavestno.
In še nekaj sem na svojih potovanjih in skozi svojo grenko izkušnjo iz osebnega odnosa zares začela razumeti.
Ko si daleč stran, ko nisi več v vsakodnevnem hrupu, začneš stvari videti bolj jasno. Začneš videti, kje si živela v krču. In kje si se prilagajala do tebe mere, da se nisi več slišala.
Zato velikokrat povem, da hrana ni vse.
Lahko ješ najbolj zdravo hrano na svetu, pa si še vedno v odnosih, ki te izčrpavajo.
Lahko imaš urejeno prehrano, pa nimaš osebnih meja.
Lahko poslušaš nasvete drugih, kako zdravo jesti, pa v resnici ne slišiš, kaj tvoje telo zares potrebuje.
Pri Brezgrešnih sladicah od začetka govorim o tem, da nam telo vedno sporoča, kaj potrebuje.
Vprašanje pa je, ali smo mu sposobne prisluhniti.
Na svojih potovanjih sem imela veliko spoznanj, ki so mi pomagala razumeti, zakaj včasih zdrava hrana ne deluje… Začela sem pa tudi razumeti proces, kako se človek vrne nazaj k sebi, da lahko spet sliši kaj si v resnici želi.
In tudi zato sem prišla na Kostariko, ker že nekaj časa pripravljam nekaj novega…
Že nekaj časa namreč v sebi čutim, da moje delo ne more več ostati samo pri hrani.
Na Kostariko nisem prišla samo zaradi sonca in oceana. Prišla sem tudi zato, ker tukaj lažje ustvarjam.
Pripravljam namreč nov spletni program, kjer ne bo šlo več samo za recepte. Ampak bo ženske vodil do tega, da začnejo spet slišati samo sebe.
Kaj si ti želiš? Kako želiš živeti? Kako želiš jesti?
Da lahko začne sprejemati odločitve, ki niso pobeg od življenja, ampak zavestna izbira.
Ker v resnici ne iščemo nove lokacije… Iščemo stik s sabo.
In tega ne najdeš na nobenem ziplinu v džungli. Najdeš ga takrat, ko se upaš ustaviti in si prisluhniti.
Če te je ta zapis nagovoril in čutiš, da je čas za nekaj več kot samo recepte, bom v naslednjih mesecih delila več o projektu, ki ga pripravljam.
Če želiš, da te o tem obvestim, pusti svoj e-mail spodaj.
Hvala, da si tukaj.
Sonja
Dodaj komentar