Obrnjen jabolčni kolač

Prejšnji teden smo imeli obletnico srednje šole in že kmalu zatem, ko smo sedli za mizo in dobili aperitiv, so se sošolke obrnile proti meni: “Sonja, ampak… saj ti ne piješ tega, to ni brezgrešno!” Ponavadi v takih situacijah odgovorim kratko in jedrnato: “Jaz jem vse,” in se s tem izognem globji debati o vprašanjih, s katerimi se ukvarjam kot prehranska blogerka najbolj zdravega bloga Slovenije. 

Kadarkoli sem na kakšnem družabnem dogodku, ljudje pogosto predvidevajo, da večino jedi ne morem jesti, ker pač niso brezgrešne. V njihovih očeh je ponavadi zaslediti celo kanček pomilovanja: “Sonja ne more jesti tega, ker vsebuje cuker…” Včasih ljudje okrog mene celo malenkost bolj popazijo kaj pojejo ali pa opravičujejo svoje (nezdrave) izbire. V trenutku, ko izustim stavek: “Jaz jem vse,” se pa zdi, kot da se zidovi podrejo, si dovolijo “grešiti”, in s tem posredno, brez obsojanja, dajo dovoljenje tudi meni, najbolj zdravi prehranski blogerki, da uživam v kosu tiste “grešne” torte. (Ja, tudi Sonja kdaj poje torto s cukrom, belo moko, margarino in smetano… In to z užitkom! ?)

Če že ustvarjam razglašeno najbolj zdravi blog Slovenije, še ne pomeni, da se nikoli ne pregrešim. O ja, pa se! ? A tega ne dojemam kot pregreho, ampak si v tistem trenutku preprosto dovolim uživati v kosu tortice. To govorim in delam danes, a priznam, da ni bilo vedno tako… 

Če sem se v otroštvu ob praznovanjih velikokrat prenajedala, včasih tudi do te mere, da mi je bilo že slabo, se kasneje, v svojih dvajsetih letih, na dogodkih nisem dotaknila prav ničesar kar je v moji glavi veljalo za “nezdravo”. Naj je bila obletnica, rojstni dan ali pa samo obisk pri sorodnikih, pojedla nisem niti jabolčnega štrudlja, če je vseboval kakršenkoli dodani sladkor. Kasneje, nekaj let nazaj, pa sem ugotovila kako butasto je bilo to vse skupaj… Oboje. Najprej prenajedanje in kasneje to, da nisem pojedla ničesar, kar je bilo “malo-manj-zdravo” ali bognedaj celo “nezdravo”. ? V obeh primerih sem zamudila veliko uživanja v samem dogodku in druženju… Prvič, ugotovila sem, da v prenajedanju ni nobenega užitka. Ko poješ toliko dobrega, da si potem napihnjena in se počutiš slabo, kje je tukaj užitek? Ni ga… Drugič, ko si nisem privoščila ničesar “grešnega”, sem se sicer počutila dobro, fizično, nisem bila napihnjena in ni mi bilo slabo, vendar sem tako zamudila tudi delček tega, kar sodi k družabnemu dogodku. 

Sedaj, ko se bliža veseli december in je veliko dogodkov, pogosteje kot običajno pojemo (in spijemo) kaj dobrega, in večkrat dobim vprašanje kako jesti brezgrešn, brez slabe vesti, med prazniki. Na to ponavadi vprašam nazaj: “In zakaj bi imeli slabo vest zaradi nečesa tako naravnega kot je hranjenje..?” Slabo vest ima lahko morda (upravčeno) nekdo, ki je zagrešil zločin, ki je koga ubil… danes pa pojem slabe vesti prenašamo že na hrano. A ni to malo smešno? Slabo vest imamo morda, kadar nečesa pojemo preveč. V prenajedanju pa, kot smo ugotovili, ni nobenega užitka. Slabo vest imamo, ko vemo, da smo naredili nekaj slabega, pa naj bo to slabo za nekoga drugega ali pa slabo za nas same. Ko pojemo nekaj, kar vemo, da ni dobro za nas. Slabo vest imamo, ko delamo (tudi) proti samemu sebi. 

Kaj je sploh brezgrešno? 

Brezgrešno zame pomeni, da se počutim dobro, da nisem utrujena, da mi ni slabo, da nisem napihnjena, da nisem zaprta (da grem normalno na veliko potrebo – vsak dan…! ) Zato pečem, kuham in miksam brezgrešne sladice, ker se po njih dobro počutim. Z brezgrešnimi sladicami zadovoljim željo po sladkem, vsak dan (ja, jaz rabim nekaj sladkega vsak dan… a ti ne? ?). Brezgrešne sladice, mi dajo tudi dovolj energije, da lahko v življenju počnem vse tisto, kar si želim početi. 

Brezgrešno zame nikakor ne pomeni odrekanja. Brezgrešno pomeni, da poslušam svoje telo in mu ponudim točno tisto, kar potrebuje. Ja, včasih (sicer zelo redko ?) je to kos kakšne “vsrane” tortice s cukrom, margarino in smetano… Vendar sedaj že vem koliko takšne tortice mi je ravno dovolj, da sem zadovoljna, in da lahko uživam v tistih življenjskih trenutkih, katerih del je tudi kakšen kos “grešne” tortice. 

Tako, če me danes kdo vpraša kaj jem in česa ne, je moj odgovor preprost: “Jaz jem vse!” Na rojstnem dnevu pojem kos tortice, za pust pojem kakšen krof in za praznike pojem kos potice… A pri tem ne pretiravam. Pojem ravno toliko, kolikor potrebujem, da sem zadovoljna in v tistem potem tudi resnično uživam. Ne želim, da bi mi bilo slabo od hrane, po drugi strani pa tudi ne želim biti za nič prikrajšana. Tako si parkrat na leto privoščim praznične dobrote, čez leto pa vsak dan uživam v brezgrešnih sladicah. Takšnih kot je, na primer, ta obrnjen jabolčni kolač. ?

Obrnjen jabolčni kolač

(pekač velikosti 23 x 30 cm)

150 g polnovredne pirine moke
150 g mletih orehov
120 g datljev (+ 60 g vode)
2 banani
1dcl riževega mleka
1/2 pecilnega praška iz vinskega kamna
1/2 čajne žličke soda bikarbone
1 kg naribanih jabolk

1. Jabolka naribamo na rezine, jih položimo na dno pekača, ki smo ga obložili s peki papirjem. Postavimo v pečico in pečemo pol ure pri 190°C. (*Peki papir služi temu, da kolač na koncu lažje zvrnemo iz pekača.)
2. Za biskvit zmešamo posebej suhe sestavine (pirino moko, orehe, pecilni prašek in soda bikarbono). Datlje namočimo v topli vodi za vsaj 15 minut, da se zmehčajo, in jih nato (skupaj z vodo, v kateri so se namakali) zmeljemo v datljevo pasto. Datljevi pasti dodamo še riževo mleko in banano, zmiksamo in primešamo k suhim sestavinam. 
3. Maso za biskvit prelijemo čez pečena jabolka, ter pečemo še pol ure pri 190°C.
4. Ko je pecivo pečeno, počakamo, da se ohladi, in ga šele nato zvrnemo iz pekača, tako da so jabolka na vrhu in biskvit na dnu.

Ti je všeč? Z veseljem slišim tudi od tebe! 

Svoje vprašanje ali misel lahko pustiš v komentarju spodaj, lahko pa mi pišeš tudi na info@brezgresnesladice.si ali pa se povežeš z mano na Facebooku ali Instagramu (@sonjakramar). Vesela bom tudi kakšne tvoje fotografije preizkušenih brezgrešnih sladic. ?