Novo leto sem ponavadi začela tako, da sem pregledala svoje lanskoletne cilje: kaj sem naredila, predvsem pa, kaj je bilo tisto, česar mi ni uspelo uresničiti. Sledilo je ponavadi to, da sem se začela počutiti slabo glede sama sebe, kot totalna luzerka, ker mi ni uspelo narediti vsega, kar sem si zadala. (Večinoma mislim, da si itak zadamo preveč ciljev, kot jih je realno možno doseči… no, vsaj jaz si jih…)
Podobno je minil tudi lanski januar. Čeprav mi je tisto leto šlo zares dobro, bolje kot kdajkoli prej, sem prve dni januarja preležala v postelji, bolna. Ko mi po enem – dveh tednih ni bilo veliko bolje, mi je postalo jasno: Nisem zbolela zato, ker bi bilo nekaj fizično narobe z mano. Jem zdravo, pojem veliko vitaminov (toliko, da bacili ne bi smeli imeti šans,) gibam se, in na splošno naredim veliko, da bi bila (in ostala) zdrava. Z mojim telesom ni bilo absolutno nič narobe. Od česar sem zbolela, so bile moje misli.
Čeprav mi je šlo dobro, na videz je izgledalo, kot da imam vse, kar potrebujem, nisem bila srečna. Glede delavnic sem čutila, da sem jih prerasla, kje drugje pa nisem videla neke možnosti za rast. Poleg tega je minevalo že četrto leto, da sem živela doma z mamo. Še vedno sem imela nekatere stvari zapakirane v škatlah, v upanju, da se bo kmalu pokazala jasna slika kaj bom počela in kje bom živela.
Do konca januarja sem se odločila, da naredim stvari drugače, da enostavno tvegam in pustim tisto, kar poznam, in naredim tisto, kar si resnično želim. S težkim srcem sem se odločila, da ne bom šla v Grčijo, vsaj ne za celo poletje. Raje ostanem doma in delam na svoji prvi tiskani knjižici. Sanjarila sem tudi o svojem spletnem tečaju, a ta ideja se je zdela tako zelo oddaljena… pojma nisem imela kako bi to izvedla.
Kljub temu, da lanskega januarja nisem videla jasne slike kako bom, sem vedela nekaj: Četudi v tem trenutku ne vidim celotne poti, kako se bodo stvari izšle, bom zaupala in šla korak za korakom. Postopoma, kakor se bo pot odpirala. In še nekaj sem vedela: Če želim kakorkoli doseči, se moram najprej jaz počutiti dobro in dati najprej sebi, preden lahko dajem najprej.
Večinoma ne maram zapravljati denarja zase. Če že kaj, potem še najraje vlagam v znanje. Knjig mi ni žal kupiti, pa za delavnice in seminarje, kjer se lahko kaj naučim, sem tudi pripravljena odšteti kar nekaj denarja. Tako sem v začetku prejšnjega leta naletela na online program Lenje Faraguna s temo “Selflove” (*slo.: ljubezen do samega sebe) in se pridružila.
Kakorkoli fajn in romantično se sliši, je to pomenilo predvsem veliko dela na sebi. Osebnostna rast ali “delo na sebi” nikoli ni zabavno, ampak pomeni, da se namenoma postavljaš v neprijetne situacije, v katerih se ti včasih zdi, da boš skoraj umrl… in to brez bungee jumpinga ali kakšnih drugih adrenalinskih športov. ??
Zakaj to pišem? Prejšnje leto nisem dosegla svojih (zapisanih) ciljev. Nisem objavila svoje prve knjižice, nisem začela z online tečaji, nisem naredila toliko delavnic, kot sem si zamislila… Naredila pa sem to, da sem rekla Ne vsemu tistemu, za kar sem čutila, da ni pravo zame, postavila sem višje standarde zase (pa ne, da so bili prej prav nizki… ?), na telefonu izbrisala vse dating aplikacije, stopila v neznano in enostavno zaupala, da bo vse ok.
Prejšnje leto se je zgodilo vse, razen tistega, kar sem načrtovala. Srečala sem ljubezen (v svojem kraju in ne v Grčiji ali na drugem koncu sveta, kot sem si predstavljala). Pospravila sem navlako, ki sem jo leta hranila v škatlah, ker “kdo ve, kdaj se bom spet selila”. Prvič v življenju začela živeti skupaj s fantom. Naredila načrte za stanovanje in novo kuhinjo. Zaštartala nov posel. Začela z videji v živo preko spleta.
Ko sem videla, da knjižice ne bom uspela izdati do konca leta, se nisem postavila na trepalnice. (Čeprav, priznam, sem imela en ali dva panična napada, ko sem videla, da ne bo šlo…) Ko sem se odločila, da ne bom več imela delavnic v živo, sem zavrnila vse nove prijave in ljudem vračala denar. Nočem početi stvari, za katere ne čutim, da bi lahko dala 100% od sebe, in noben denar na svetu me ne more prepričati v nasprotno.
Velikokrat, ko gledamo druge, vidimo samo tisto, kar je dobro, kako dobro jim gre, ne vidimo pa skozi kaj vse so šli, da so zdaj tukaj, kjer so. Ne vidimo njihovih osebnih izzivov. Iskreno povedano, noben ne mara deliti manj prijetnih trenutkov svojega življenja. Delimo tisto, kar je lepo, ampak to še ne pomeni, da je to edino, kar je… da je vedno vse samo lepo.
Januarja sva z Mitjo šla za dva tedna na Maldive. Nisem ravno zimski človek in vedno sem si želela preskočiti vsaj nekaj ledeno mrzlih dni in oditi na toplo. Prej pozimi nikoli nisem nikamor šla. Najprej nisem imela denarja, potem nisem imela s kom iti… zadnje čase pa sem se prepričevala, da ne morem iti, ker moram delati. V bistvu sem se tudi tokrat, ko sva rezervirala te počitnice, počutila malo krivo… Lanskoletni cilji so zapadli v letošnje leto… Napovedala sem knjižico, načrtujem online tečaj, tedensko se srečujemo preko FB live videov, ljudje čakajo, jaz pa naj grem na počitnice… Če bi delala kot v preteklosti, bi se zdaj postavila na trepalnice, naredila knjižico, tečaj, delavnice, obležala bolna v postelji, delala še iz postelje, in rekla, da bom šla na Maldive takrat, ko se stvari umirijo in ko bo že čas za to…
Zdaj že vem (ker sem dala to že xy-krat skozi), da se to nikoli ne izide. S takšnim razmišljanjem ne bo nikoli nič drugače, izstopiti moram iz tega začaranega kroga. Če želim narediti in dati več, moram poskrbeti, da bom najprej jaz dobro. Veš, tisto, ko na letalu povejo, da v primeru, da bi se karkoli zgodilo, najprej natakneš masko za zrak SEBI in šele nato drugim. To ima smisel na letalu, v življenju pa pogosto pozabimo, da moramo najprej narediti tako, da bo nam dobro, da bi lahko nato pomagali tudi drugim.
Res je, da se mi je z Maldivi uresničila želja, da grem pozimi na toplo, je pa to potovanje bilo pomembno še zaradi nekaterih drugih stvari.
Človek vzame “samega sebe s sabo”, kamorkoli gre. Če ti ni dobro doma, ti ne bo niti na Maldivih, niti na Islandiji, niti na Marsu… in obratno. Mogoče se nam kdaj zdi, da nam je lahko kje drugje bolje kot doma. Z menjavo okolja se ponavadi spremeni tudi naše razmišljanje… S tem, ko mislimo drugačne misli, se začnemo počutiti bolje, pa tudi kakšne fizične tegobe, ki so nas vedno pestile, naenkrat čudežno izginejo. Na primer, jaz imam ponavadi bolj suho, pozimi celo razpokano kožo, a ko grem na morje, teh težav nimam. Razmišljala sem že, da bi se morala preseliti na morje, če tako dobro vpliva name… Kar nekaj let sem potrebovala, da sem ugotovila, da ni krivo morje. Čisto možno, da morska voda in zrak ugodno vplivata na telo, ampak če se jaz znotraj sebe ne bi počutila dobro, bi zelo verjetno imela težave tudi na morju. Ni bil zunanji dejavnik (morje in morski zrak) tisti, zaradi česar nisem imela težav, ampak je bil razlog v tem, kako sem se jaz počutila znotraj sebe, ko sem bila na morju.
Včasih verjetno moramo oditi zato, da se spomnimo, kako dobro se lahko počutimo. Oditi moramo, da začnemo misliti drugačne misli, in da lahko te občutke potem prinesemo nazaj s sabo domov.
Lansko leto nisem dosegla svojih ciljev. Kar sem dobila, je bilo veliko več od tega, kar sem si lahko sploh zamislila. Letos si pa ciljev sploh nisem zapisala. Ne zato, ker jih ne bi imela… seveda, imam predstavo o tem, kar si želim doseči in narediti v tem letu, vendar se te slike ne bom oprijemala kot pijanec plota. Življenje je nepredvidljivo, zgodi se lahko marsikaj… pa ne mislim na slabo, ampak… zgodi se lahko tudi marsikaj dobrega, boljšega kot smo si lahko sploh predstavljali. Škoda bi bilo potem ohraniti neko (manjšo) sliko, ki smo si jo ustvarili, in vztrajati pri tem, če se pa lahko zgodi nekaj veliko boljšega, večjega. Samo dovoliti si moramo, da je lahko tudi drugače dobro, če ne celo bolje.
Počitnice na rajskih Maldivih
Maldive sva izbrala namenoma, ne zato, ker veljajo kot destinacija za zaljubljene, ampak ker sva mislila, da na teh majhnih otočkih ni kaj veliko za početi… Vse, kar sva potrebovala, je bil počitek. Če bi šla nekam, kjer je ful stvari za početi in videti, bi si dneve najbrž zapolnila z aktivnostmi, tako da bi na koncu potrebovala dopust po dopustu… Na Maldivih pa sva imela ravno pravo razmerje med aktivnostmi in počitkom.
Ko sva prispela na lokalni otok Maafushi, sva najprej bookirala vse možne izlete. Snorklanje na koralnem grebenu, plavanje z delfini, plavanje z morskimi psi (angl. nurse sharks; to so nenevarne sorte morskih psov), in kar je bilo najlepše od vsega: plavanje z velikim kitovcem (angl. whale shark). Niti niso bile toliko rajske plaže, ampak morski svet, ki naju je najbolj prevzel in zaradi česar se je splačalo prepotovati pol sveta. Mislim da sva imela res srečo, da sva lahko vse te živalce opazovala v njihovem naravnem okolju.
Nekaj utrinkov iz Maldivov sem sproti delila v Instagram story-jih. (Še vedno jih lahko pogledaš na mojem profilu @sonjakramar med Highligts Maldives.) Vmes sem od vas dobila več vprašanj na katerih otokih sva bila in kaj se splača videti, zato bom na kratko napisala še tukaj.
Že prej sva večkrat potovala sama, tako sva tudi to potovanje načrtovala in organizirala sama. To je bil tisti najtežji del… med 1200 otoki izbrati na katerega bi sploh šla. Ker sva bila oba prvič na Maldivih, sva ubrala najlažjo pot: izbrala sva otok Maafushi, ki je najbližje letališču Male in je eden večjih lokalnih naseljenih otokov. Prve štiri nočitve sva bookirala v enem od guesthouse-ov na Maafushiju. V tem času sva se želela malo razgledati, iti na izlete, in se nato odločiti ali bova ostala ali odšla na kateri drugi otok.
Tako sva prve dneve šla snorklat na koralni greben, na piknik na sandbanku, pa v luksuzni resort… Potem naju je, čeprav sva se izogibala soncu in bila ves čas v senci, opeklo (neverjetno močno je v tistem koncu sveta), pa sva malo počivala. Na koncu sva šla še na (kot se je izkazalo) najboljši izlet: plavanje z velikim kitovcem. Ta izlet je bil od vseh najdražji in največja verjetnost je bila, da se bomo cel dan samo vozili in nič videli. Kitovca so dan prej opazili v sosednjem atolu (atol = skupek otočkov), a ker je narava nepredvidljiva, smo lahko samo upali, da bo tam tudi takrat, ko gremo mi in da ga bomo videli.
Rekla sva, da bova tvegala, in če ne drugo, bova vsaj cel dan gledala otočke z lepimi plažami in palmami. Tisti dan smo imeli srečo in že takoj, ko smo prispeli tja, videli delfine, zaplavali z manto in videli kar tri velike kitovce. Največji izmed njih (meril je okoli 10 metrov) nam je dovolil, da smo ob njem plavali kakšnih 10 minut, preden je zaplaval nazaj v globine oceana. Res lepa in nepozabna izkušnja je bilo biti blizu tako mogočni živalci.
Ko sva opravila z izleti, sva se pod maldivskim soncem tudi midva malo polenila in se odločila, da ostaneva kar na Maafushiju. Vmes sva en dan skočila na bližnji otok Guhli. Brala sva, da ima lepo bikini plažo, in sva razmišljala, da bi mogoče kdaj prenočila tudi tam… Ko sva prišla tja, sva bila vesela, da nisva ničesar bookirala tam. Otok ima res lepo bikini plažo, ampak je v primerjavi z Maafushijem ponudba ful skromna. Ena trgovinica, en lokal, deset stojnic na lokalni tržnici, kjer dvajset žensk desetim turistom na otoku vse ponujajo isto robo… ? Na Guhliju sva preživela en lep (in lenoben) dan, ampak kaj več časa tam tudi ne bi zdržala… ?
In nenazadnje ena pomembnejših stvari:
Kaj sva na Maldivih jedla?
Hrana je še ena izmed stvari, zaradi katerih je fajn potovati. Mene je sicer malo skrbelo, ali bom samo “na rižu” ali bo na teh majhnih otočkih tudi kakšna solidna ponudba sadja in zelenjave. No, riža in nudl’nov z zelenjavo sva se kar pošteno najedla… ? To je bila najdostopnejša in najbolj preprosta jed, ki so jo ponujali prav v vsakem lokalu. Sicer Maldivi mislim da nimajo neke prav izrazite kuhinje… Maldivska kuhinja je bolj mešanica vplivov indijske in tajske kuhinje: veliko riža (a riž sem že omenila…? ?), raznih curryjev, jedi s kokosom in ribjih jedi.
Maldivi sicer niso znani po tem, da bi sami pridelovali kaj veliko sadja ali zelenjave, večinoma je to uvoženo iz Azije ali Avstralije. Kljub temu sem si vsak dan privoščila nekaj tropskega sadja. Res božanskega okusa so bile papaje, ananas, pa tudi mango je bil za umret dober. ? Kar je lokalno, maldivsko, je bil kokos in pa najbolj čudni tropski sadež: screw pine (pojma nimam kako se temu reče po slovensko). V lokalnih trgovinah nisem zasledila, da bi ga prodajali, so pa v lokalih pripravljali screw pine juice. Okus je bil čisto fajn, ampak mislim da so sok dodatno sladkali…
En delček izkušnje in tropskih okusov Maldivov sem vam želela prenesti s tem postom in z receptom za mangov puding. Na Maldivih je bilo krasno, ker so v vsakem lokalu ponujali tudi “mango juice”, kar sicer ni bil juice, ampak bolj smuti, ker so mango zmiksali.
Recept za brezgrešni mangov puding je še iz začetkov mojega bloganja, a ga tukaj še nisem objavila. Mango sicer najraje pojem svežega, a za kakšne posebne priložnosti je ta enostaven recept lahko preprosta, okusna in popolnoma brezgrešna sladica.
Mangov puding
1 zrel mango
2 dcl kokosovega mleka iz pločevinke (približno polovica pločevinke)
za noževo konico želirnega sredstva agar agar
1. Mango olupimo, narežemo na manjše kose in zmiksamo v blenderju ali multipraktiku, da dobimo mangov smuti. (Pri majhnih količinah pride prav tudi palični mešalnik.)
2. V kozico prelijemo kokosovo mleko, dodamo agar agar in dobro premešamo. Postavimo na ogenj in ob stalnem mešanju segrevamo do vretja. Ko mleko dobro zavre, dodamo mangov smuti in vse skupaj premešamo.
3. Še vroč puding prelijemo v kozarčke in počakamo, da se ohladi.
* Za res dober mangov puding uporabi lepo zrel mango. V trgovini večinoma prodajajo nezrelega. Nezrel mango pusti na kuhinjskem pultu, da dozori. Mango je zrel je, ko je na otip mehak in ima prijetno sladkast vonj, ki je posebno intenziven pri peclju.
P.S.: Ta recept je FUUUL dober tudi z domačimi (najbolje s starimi, nagubanimi) jabolki. Z mangom je sicer super, in daje tak tropski okus, ampak z jabolki je tudi mega dober. Namesto manga lahko uporabiš tudi 2 srednje veliki jabolki.
Ti je všeč? Z veseljem slišim od tebe! Svoje vprašanje ali misel lahko napišeš v komentarju spodaj, ali pa mi pišeš na mail info@brezgresnesladice.si.
Miljenka says
Draga Sonja. prav hlastala sem, od besede do besede, ob vseh tvojih krasnih doživetjih. Ob tem sem odprta, da tudi k meni lahko pritečejo vse te krasne stvari. Tudi prvi del, delo na sebi, najprej ljubezen do sebe močno odzvanja v meni. vse lepo ti želim še naprej. H v a l a