Mafini s slivami in orehi

To poletje mi je čisto prehitro minilo. Veliko sem si zadala, kaj vse bom naredila, dokončala, pa se stvari niso čisto tako izšle, kot sem si zamislila… No, v bistvu so se izšle veliko bolje, kot sem si lahko sploh predstavljala… Samo tisto, kar sem imela prvotno v glavi, se ni zgodilo čisto tako. ?

Poletne mesece sem posvetila ustvarjanju novih receptov, nove vsebine in prve brezgrešne knjižice receptov. Precej sem tudi naredila, le malo sem v zaostanku z izvedbo, ker so se vmes zgodile še druge, nepredvidene stvari, ki jih nisem hotela izpustiti…

Resnica (ki jo javno težko priznam…) je, da že več kot desetletje nisem bila v (resnejšem) partnerskem razmerju in v zadnjem letu sem se odločila, da to spremenim. Pravzaprav sem bila čisto srečna tudi sama (vsaj tako sem mislila), a sem v zadnjem času opazila, da nisem imela več prave motivacije, da bi ustvarila nekaj več. Niti nisem našla stvari, ki bi me v življenju tako zelo navdihovala, kot me je morda nekoč. Bilo je tako, da sem pomalem že izgubljala tudi voljo do kuhanja, pa čeprav to tako zelo obožujem. Ok, no… malo so me razvadili tudi Grki, ko sem poletne mesece preživljala v Grčiji in jedla super duper veganske grške jedi. ? Pripravljali so jih drugi, meni pa ni bilo treba čisto nič kuhati… čisti luksuz… ? A tudi po vrnitvi iz Grčije sem se težko pripravila do tega, da bi več kuhala. Po veliko samo-raziskovanja in brskanja po svojih notranjosti sem ugotovila zakaj. A za to sem najprej morala biti popolnoma iskrena do sebe…

Ugotovila sem, da sem si v vseh teh letih ustvarila identiteto osebe, ki zmore vse sama in ki v življenju nikogar ne potrebuje. Lahko živim sama, jem sama, grem na sprehod sama, pogledam film sama, celo potujem po vsem svetu lahko sama! Nasploh je bil moj moto: “Jaz sem najbolj srečna sama!” Čeprav v vseh teh stvareh lahko uživam TUDI sama, sem v zadnjem letu ugotovila, da imam vedno možnost izbire v kaj bom verjela. Lahko verjamem, da sem najbolj srečna sama… ali pa se odločim drugače: da sem LAHKO srečna tudi v razmerju.

Spoznala sem tudi, da ljudje naredimo veliko več, kot mislimo, da zmoremo, če se osredotočamo na to, kaj lahko damo in naredimo za druge. Ni najbolj zabavna stvar na svetu imeti vsega, kar si želiš, če tega potem nimaš s kom deliti. Iz tega razloga tudi pišem in ustvarjam ta blog. Ni najbolj zabavno ustvarjati recepte brezgrešnih sladic in jedi, ki jih potem jem sama in se sama navdušujem nad tem kako fajn sem si izmislila… V veliko večje zadovoljstvo je, če to, kar znam, lahko delim z drugimi.

Izgleda, da sem pri svojem delu nekako vedno našla tiste stvari, kjer sem lahko ustvarjala in to dajala naprej, delila z drugimi. V mojem osebnem življenju pa ni bilo vedno tako…

V tem času sem se sicer naučila kako biti sama s seboj, a sem v zadnjih letih ugotovila še nekaj drugega pomembnega… Naučila sem se, da zmorem vse sama, a kljub temu se lahko vedno odločim tudi, da mi ni potrebno vedno vsega sami.

Vedno imamo možnost, da se odločimo kaj bomo o sebi verjeli. Da bi se počutila samostojno, še ne pomeni, da moram v življenju biti za vse sama in početi vse sama. Če sem se pred več kot desetletjem odločila živeti sama, se lahko v vsakem danem trenutku odločim tudi drugače.

Je pa bilo to obdobje, ko sem se odločila biti sama, na nek način tudi zelo pomembno v mojem življenju. Ugotovila sem, kaj si zares želim, kaj mi je všeč, kaj rada počnem in kdo v resnici sploh sem. Še morda najpomembnejše od vsega, kar sem se naučila, pa je bilo, kako se imeti brezpogojno rada in se sprejeti točno takšno, kot sem. (Ok, priznam, da s tem nisem vedno v vsakem trenutku na 100% ?, vendar se potem tega tudi zavedam, ter se trudim biti bolj nežna in ne-kritična do sebe.)

V nekem masterclassu, ki sem se ga udeležila v zadnjem letu, sem zapisala, da sem v zadnjem desetletju verjetno prebrala vse knjige iz področja osebnostne rasti, do katerih sem lahko prišla, poslušala vse seminarje in avdio knjige, ki sem jih lahko našla, in preživela ure in ure v meditaciji. (Se sprašuješ kako sem imela čas za vse to? Pred davnimi leti smo iz hiše vrgli vseh 5 televizij, ki smo jih imeli, pa se je našel čas za vse ostalo… ?)

Včasih se mi je zdelo, da mora biti vsaka sprememba tako težka in dolgotrajna… Danes pa se mi zdi to tak bullsh*t. ? Mogoče sem jaz za to res potrebovala več kot desetletje, ampak na koncu je bil pomemben samo en delček sekunde, ko sem se odločila, da naredim stvari drugače. Lahko bi se že prej odločila drugače, ampak očitno je bilo zame pomembno, da sem svoja dvajseta leta preživela med knjigami, na sprehodih, v meditaciji,… da sem lahko danes tu, kjer sem… takšna, kot sem.

Spoznala sem tudi kako je ljubezen do samega sebe povezana s tem, kakšen odnos imamo do hrane, ter kakšne odločitve sprejemamo, ko gre za naše prehranjevalne navade. Tudi moj odnos do hrane se je od začetka pisanja tega bloga in do danes precej spremenil. Če sem se nekoč izogibala vsemu, kar je veljalo za nezdravo, se danes s tem ne obremenjujem več. Obsedenost z zdravo hrano ne pomeni ljubezni do sebe. Odrekanje ne pomeni ljubezni do sebe. Kakor tudi prenajedanje ne pomeni ljubezni do sebe. Jem zdravo, polnovredno, rastlinsko… nisem pa (več) obsedena z “vsem kar je zdravo”. Če se mi zalušta, pojem kdaj tudi kakšen košček čokoladice Merci, ali pa si skuham navadne bele testenine. Več o tem, in kaj vse se je še spremenilo, pa bom napisala v kakšnem drugem blog zapisu… mogoče že v naslednjem. ?

Zakaj zdaj vso to pisanje pri enem samem receptu za mafine? ?

Ta recept sem si izmislila, ko sva se s fantom ravno spoznala, in od takrat je to njegova favourite brezgrešna sladica. Moja favourite pa je zato, ker jo je tako enostavno narediti. Tako sem čutila, da ob receptu zapišem še nekaj svojih misli… ? No, pa tudi zato, ker zdaj ne kuham več samo zase in bodo v prihodnosti na blogu verjetno tudi kakšne novosti. ? (Še vedno pa ostajamo rastlinski in prijazni tudi do alergikov.)

Brezgrešni mafini so pravzaprav zelo primerni za zdravo malico ali zajtrk. Niti ne spadajo toliko v kategorijo sladic, kot bi jih lahko uvrstili v kategorijo zdravega zajtrka. Tako se je zgodilo, da sem jih prvič spekla nekega popoldneva, in ker jih je nekaj ostalo, sem jih naslednje jutro zapakirala fantu kot malico za v službo. Bili so mu tako všeč, da jih od takrat pečem sigurno nekajkrat na teden. Ker med tednom ponavadi ne zajtrkuje, so mafini odlična malica oziroma zajtrk, ki ga lahko poje kar v pisarni.

Za mafine potrebujemo nekaj zrelih banan in vse sestavine preprosto zmešamo v eni posodi. Recept mi je všeč, ker zanj ne potrebujem veliko časa. Zmiksam jih v eni skledi in s pečenjem vred so gotovi v manj kot eni uri. To lahko naredim zvečer, tudi ko sem že malo utrujena in se mi niti ne ljubi več veliko razmišljati, kaj bi naredila za drug dan. Na srečo so fantu tako všeč, da jih lahko je čisto vsak dan… ??

Seveda pa ne naredim vsakič čisto istih. Recept je zelo prilagodljiv. V osnovi potrebujemo samo banane in ovseno moko (lahko pa uporabimo tudi katero drugo moko), dodatke pa prilagajamo po želji. Tako imamo en osnovni recept in nešteto možnosti različnih okusov.

Do sedaj sem naredila že veliko različic teh mafinov… Tokrat smo dobili celo vedro sliv, pa sem se odločila poskusiti s slivami. Ultra dobri so tudi s slivami… Le da sliv nisem porabila prav veliko… ?

Imela sem to idejo, da polovičko slive samo položim na vrh mafina, in sliv nisem nič mešala v testo. Ker pa tako nisem porabila prav veliko sliv (za 6 mafinov rabimo natanko 3 slive… ?), sem se naslednjič odločila drugače in sem že v testo pomešala na koščke narezane slive. No, ta varianta mi ni bila tako zelo všeč, zato objavljam recept, tako kot sem ga naredila sprva, s slivo na vrhu mafina. Odlični so, pa še prav luštni se mi zdijo s temi polovičkami sliv na vrhu… ?

Brezgrešni mafini s slivami in orehi

(za približno 6 kosov)

120 g ovsene moke* (ali katere druge moke… pirina ali kamutova sta tudi fajn)
50 g orehov
4 zrele banane
1/2 čajne žličke pecilnega praška iz vinskega kamna
1/2 čajne žličke soda bikarbone
1 jušna žlica domačega jabolčnega kisa
noževa konica zrnc prave vanilije
slive

1. Vklopimo pečico na 180°C, da jo predhodno ogrejemo, medtem pa zmešamo zmes za mafine.
2. V blenderju zmiksamo vse sestavine razen sliv in ovsene moke. V posodo za mešanje vsujemo ovseno moko in čez prelijemo mešanico z bananami in ostalimi sestavinami, ter dobro premešamo. (*Če nimaš blenderja, lahko banane zmečkaš z vilico, orehe nasekljaš ali zmelješ v mlinčku za kavo, ter vse sestavine dobro premešaš.)
3. Pripravimo modelčke za muffine in jih nekje do 3/4 napolnimo s pripravljeno zmesjo. Na vrh vsakega muffina položimo ter nežno potisnemo v zmes polovičko slive.
4. Mafine pečemo v predhodno ogreti pečici (180°C) približno pol ure. Ko so pečeni, pustimo, da se ohladijo, ter jih šele nato odstranimo iz modelčkov.

Ti je všeč? ? Poveži se z nami v naši Facebook skupini Brezgrešne sladice in druge vegi jedi, kjer člani objavljamo svoje recepte, izkušnje in nasvete. V skupini pa velikokrat tudi najprej objavim najnovejše recepte. Klikni tukaj in se nam pridruži v FB skupini.

Z veseljem slišim od tebe! Svoje vprašanje ali misel lahko napišeš v komentarju spodaj, ali pa mi pišeš na info@brezgresnesladice.si.