Grška pita z bučkami (Kolokithopita)

Dolgo časa že razmišljam… V bistvu skoz dobivam vprašanja kdaj bom začela objavljati tudi druge jedi, razen sladic. Tega do sedaj nisem počela, tudi zato, ker nisem vedela kako in kje naj objavljam recepte drugih jedi. Ime bloga je Brezgrešne sladice in naj bi bilo samo za sladice…

Iskreno povedano, se že dolgo časa počutim precej omejena pri ustvarjanju zaradi samega imena. Sladice niso edina stvar, ki si jo želim početi in deliti z vami. Imam še toliko drugih receptov, in res bi bilo butasto, da jih zaradi nekih prepričanj, kako naj bi stvari bile, ali zaradi kakšnih tehničnih omejitev ne bi delila z vami…

Pa sem si rekla: To stran ustvarjam jaz in tukaj lahko objavljam karkoli želim… Tudi če naj bi na strani bili pretežno objavljeni recepti sladic, si želim z vami deliti tudi kakšen recept slanih jedi. Mislim, da bo tudi to ok… a? ?

Verjetno bom naredila nek zavihek na glavni strani in med recepti, za boljši pregled. Lahko bi sicer ustvarila novo spletno stran za slane jedi… A se mi zdi bolje, da to rešim tako, da so vsi recepti na eni strani, kot pa da so razkropljeni na milijon enih spletnih straneh po vsem internetu… Zaenkrat bo tako kot je, kasneje bom pa še videla. ?

Evo, to je ena stvar, ki me je mučila zadnjih nekaj mesecev. Druga stvar, zakaj nekaj časa nisem objavljala, pa je bolj osebna… Sčasoma, ko bom pripravljena, bom tudi to zgodbo delila z vami… Zaenkrat povem toliko, da so se mi v življenju končno uredile ene stvari, ki so me mučile par let. (Ehhh, ne samo par let… ampak celo desetletje! ?) Sicer nima toliko veze s hrano in blogom, a po eni strani pa tudi ima… Mislim da bom zdaj (mogoče ?) malo manj skakala naokoli in si vzela več časa za objavo vseh receptov, ki jih imam še na zalogi.

Da preidem k receptu… Zadnji dve poletji sem preživela v Grčiji, delovno…, letos pa sem se odločila ostati doma. Namreč… Preveč me muči, da imam še toliko vsebine, ki je nisem delila, da kar vre iz mene in sploh ne morem biti pri miru. ?

V tem času sem dokaj dobro spoznala grško kuhinjo, ki jo na prvi pogled morda najprej vzljubijo oboževalci gyrosa in drugih mesnih jedi, vendar ne boste verjeli koliko grških jedi je v osnovi vegetarijanskih in veganskih! Vsako poletje sem tako zelo uživala v teh grških jedeh in vsakič mi je bilo tako zelo žal, da Grki na te jedi niso tako ponosni kot na slavni gyros in souvlaki, da bi jih bolj promovirali tudi med obiskovalci.

Ena izmed jedi, ki jo Grki pripravljajo kar pogosto, so razne pite. Pite se mi zdijo taka super poletja jed, ker vanje lahko stlačiš ogromno zelenjave. Pa še tako lahkotne so. Čisto nič ne obležijo v želodcu.

Pite večinoma pripravljajo z vlečenim testom, zaradi česar so lažje in tudi bolj hrustljave. Kar je posebnega na grških zelenjavnih pitah, je to, da zelenjavi dodajo razna zelišča, s čimer jim uspe celo tako “dolgočasno” zelenjavo, kot so bučke, povzdigniti na čisto drug nivo.

Grki originalno v kolokithopito poleg bučk in začimb dodajo še feta sir, ki sem ga jaz v enakem razmerju nadomestila s tofujem, dodala pa sem še malo kokosovega mleka (ker tofu ne vsebuje maščobe, tako kot sir…).

Kar sem še opazila… V originalnem receptu je bučke potrebno naribati in pustiti stati vsaj 2 uri, da lahko iz njih ožamemo nekaj vode. Ko sem prvič pripravljala pito, tega nisem naredila (preveč se je mudilo ?), pa je tudi uspela. Je pa bila veliko bolj sočna, če ne že malo preveč… Čeprav pravijo, da ni fajn stiskati vode iz zelenjave, ker s tem iztisneš tudi nekaj vitaminov in mineralov, ampak jaz v tem receptu to vseeno naredim… Če iztisnemo vodo iz bučk, je pita vseeno bolj čvrsta, in po mojem tudi bolj okusna, kot če tega ne naredim. Voda, iztisnjena iz bučk, pa se lahko tudi spije, da ne gre v nič.

Druga stvar… Vlečeno testo. Večinoma ga kar kupim. ? Ponavadi kupim kakšno bolj kvalitetno, polnovredno. Tudi tokrat sem naredila pito s kupljenim testom. Mislim da je čisto ok, če naredimo kdaj kakšen tak kompromis. Sicer je pita zelo zdrava in hitro se jo pripravi. Škoda se mi zdi, da je ne bi pripravljali pogosteje, samo zato, ker je priprava testa dolgotrajna. S kupljenim testom je to res hitri recept, ki ga lahko naredimo tudi med tednom, mimogrede, ko nimamo prav veliko časa.

Kadar se mi res ljubi, pa da imam tudi malo več časa, pa vlečeno testo naredim sama iz polnovredne kamutove moke. Načeloma je vlečeno testo ful enostavno narediti. S polnovredno moko je malo bolj tricky, ker ne vsebuje toliko glutena, da bi se ga dalo vlečti narazen, tako kot to gre z belo moko, zato takšno testo razvaljam z valjarjem. Poleg vode dodam še kis in malo olivnega olja (Ugotovila sem, da testo manj razpada, če dodam olje. Pa tudi kis nekaj naredi, da se sestavine bolje povežejo.)

Za polnovredno vlečeno testo za pito zadostuje:
150 g polnovredne kamutove moke
1/2 jedilne žlice domačega jabolčnega kisa
ščep soli
1,5 jedilne žlice olivnega olja
50 – 70 g vode

Za testo zmešamo vse sestavine. Vodo dodajamo postopoma, najprej 50 g (to je 0,5 dcl), ter po potrebi dodajamo, če je testo presuho. Testo dobro pregnetemo, zavijemo v folijo in ga pustimo počivati. Najbolje je, če ga postavimo v hladilnik za kakšno uro, še bolje pa, če ga v hladilniku pustimo čez noč. Ko je testo pripravljeno, ga razdelimo na 2 enakomerna dela, ki ju razvaljamo v pravokotnika velikosti pekača.