Čokoladno-lešnikove “Nutella” kroglice

V povezavi s tem receptom se vedno spomnim zgodbe kako je nastal blog Brezgrešne sladice. Je precej zanimiva zgodba, ki jo ponavadi (v precej skrajšani verziji) povem na delavnicah, drugje je pa še nisem delila. 

O tej objavi sem razmišljala cel teden, pa sem samo odlašala… Včeraj na sprehodu sem razmišljala kako bi sploh napisala to zgodbo. Rada bi jo napisala tako, kot je bilo, pa sem se potem spomnila vseh bolečih delov in trpljenja, ki spremljajo vsako rojstvo nečesa novega. Podvomila sem ali znam to zgodbo povedati tako, da bi izpadla pozitivno, in da bi z njo morda še koga navdihnila. Začetek tega bloga je bila ena najtežjih stvari, ki sem se jih lotila v življenju, so pa Brezgrešne sladice zagotovo tudi ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila.

Tako se je začelo. Bilo je spomladi leta 2014, ko sem se po skoraj 10 letih življenja v Ljubljani vrnila nazaj domov v Lendavo. Življenje v Ljubljani mi je bilo ful všeč. Skupaj z mamo sva delali na različnih projektih, a v sebi sem sčasoma vedno bolj čutila močno željo, da bi ustvarila še nekaj svojega.

Raziskovanje zdrave prehrane in zdravega načina življenja je nekaj, kar me spremlja že od otroštva. Nekje pri 12. letih mi je “kliknilo”, da moram spremeniti prehrano, če želim biti zdrava. Kot otrok sem imela toliko zdravstvenih težav, od prebavnih težav, bolečin v želodcu, do oslabljenega imunskega sistem… V šoli sem bila vedno jaz tisti otrok v razredu, ki je zaradi bolezni manjkal od pouka vsaj 3 tedne v semestru… Tako sem postopoma začela spreminjati svojo prehrano in sčasoma sendvič s poli salamo zamenjala za proseno kašo s fižolom. Študentska leta sem preživela že z veliko več energije in skoraj brez bolezni, z izjemo kakšnega manjšega prehlada.

Po končanem faksu se mi je že začelo dogajati, da je moje znance in sodelavce zanimalo kaj jem in kako te jedi pripravljam. Nagovarjali so me, da bi morala svoje recepte deliti tudi z drugimi. Mislim, da je bil to tudi že čas, ko je zdrava (rastlinska) prehrana postajala vedno bolj “trendy”. Čeprav, jaz sem tako jedla, ker drugače ne vem, kako bi preživela… ? Čisto vseeno mi je za trende, najpomembneje mi je kako se počutim. Sčasoma sem tudi sama vedno bolj čutila, da moram vse to, kar sem ustvarjala toliko let, deliti z drugimi. Samo nisem vedela kako bi to uresničila… Zato sem rekla, da grem domov, si vzamem čas, da razmislim o vsem, in se potem, morda, vrnem nazaj v Ljubljano.

Tako sem se izselila iz svojega sanjskega stanovanja v Kosezah (bilo je res najboljše stanovanje v katerem sem kdajkoli živela ?). Prodala sem pohištvo, avto… pa vse ostalo, kar je bilo kaj vrednega. Doma sem si uredila svojo staro sobo, ki je zadnjih 10 let služila bolj kot soba za goste, saj sem bila redko doma in soba je bila že skoraj izpraznjena mojih stvari.

Selitev nazaj domov je bila ena težjih stvari, ki sem ji naredila. Čeprav sem imela popolno podporo okolice, prijateljev, predvsem pa moje mame (ki je tudi moja najboljša prijateljica ?), sem se ob selitvi domov počutila kot totalni “luzer”. Pač, tako kot se počutiš, ko pri tridesetih spakiraš in greš živet nazaj domov. ?? Vendar sem selitev poskušala videti kot korak naprej, ne kot korak nazaj. Domov sem prišla, da naredim nekaj več in ne zato, ker mi v Ljubljani ne bi uspelo.

Tako sem bila prvič po maturi spet celo poletje doma. Uživala sem v vrtu, v obilju svežega sadja in zelenjave, v življenju okrog hiše… Božansko se mi je zdelo, da lahko za zajtrk grem na sprehod po vrtu in se najem svežega sadja, breskev, pa malin in robid… Pa da lahko pojem kosilo v senci naše marelice. Nekaj, o čemer sem lahko v Ljubljani samo sanjala…

V tem “pripravljalnem obdobju” (tako mu jaz pravim ?) sem veliko kuhala, pa telovadila… in se učila fotografirati hrano. Bloga pa še nisem začela pisati. Namreč, pojma nisem imela kako bi ga poimenovala. Zato sem čakala… in čakala… in čakala, da dobim pravi navdih. Pa je prišla jesen in navdiha še vedno ni bilo… Doma sem bila že par mesecev, pa še vedno nisem naredila tega, zaradi česar sem se preselila nazaj domov. S pričetkom jeseni sem že počasi zapadala v paniko…

Potem se mi je pa nekega dne na Facebook messengerju oglasila prijateljica Melita. Takrat se še nisva poznali, danes pa je Melita definitivno ena izmed oseb za katero sem izredno hvaležna, da sem jo na tej poti spoznala. Štejem jo v svoj “inner circle”, tisti najožji krog ljudi, s katerimi sem zelo povezana. 

Melita je takrat delala na enem projektu, kjer so izvajali razne delavnice. To pomeni, da je stalno gledala in iskala zanimive vsebine za delavnice, ki so jih organizirali. Na mojem Facebook profilu je videla zdrave jedi, ki sem jih objavljala, predvsem pa moje zdrave sladice, ki so med vsemi recepti prevladovale. Stopila je v kontakt z mano, in rekla: “Ful bi bilo fajn v Lendavi narediti delavnico zdravih sladic! Dajva se dobit!”. 

In sva se dobili. Bilo je super, hitro sva se dogovorili kako bi delavnica potekala, kakšne sladice bi naredila, določiti je bilo potrebno samo še naslov delavnice. Tukaj se nama je zataknilo. Razmišljava kar nekaj časa, pa predlaga ona nekaj takega: “Zdrave sladke pregrehe,” in se jaz vznemirim: “To niso pregrehe! To jaz jem za zajtrk! To je brezgrešno!” Po tem ko sva se pošteno nasmejali, sva končno prišli do naslova: “Sladkajmo se brezgrešno!” Strinjali sva se, da je to najbolj primeren naslov za našo delavnico.

Pred to delavnico sem bila kar malo zaskrbljena. Skrbelo me je ali bodo moje sladice sploh komu všeč. Že pred tem sem jih pogosto nosila s sabo na kakšne prireditve in jih delila med sodelavci, ki so bili vedno navdušeni in me spraševali za recepte. Kljub temu pa nisem bila prepričana, ali bi bile všeč tudi širšemu krogu ljudi. Skrbelo me je, da ljudje ne marajo prosene kaše, pa drugih zdravih sestavin, ki jih uporabljam. Pa da jabolka niso dovolj sladka za tiste, ki obožujejo sladko. Brezgrešne sladice so pač drugačne od klasičnih… Tudi njihova priprava je pogosto popolnoma drugačna.

Brezgrešne sladice sem do takrat pripravljala samo zase. Delala sem takšne, da so bile všeč meni, saj sem jih jaz jedla. Na delavnici pa sem jih prvič predstavila širšemu krogu ljudi, in to takim, ki jih prej nisem poznala. Vendar je bila moja zaskrbljenost popolnoma odveč. Delavnica je super uspela in Brezgrešne sladice so bile udeleženkam tako všeč, da so hotele še več receptov! Na koncu so me vprašale ali imam kakšno Facebook stran ali blog z recepti, da bi mi sledile, pa sem morala žalostno odgovoriti, da nimam…

Po delavnici sem resno razmišljala, da moram ustvariti Facebook stran. Imela sem že idejo glede imena in izgledalo je kot da nimam več nobenih ovir. In veš kaj sem naredila? NIČ. Par mesecev nisem naredila popolnoma nič! Brezgrešne sladice so se “pekle” samo v moji glavi. Vsak dan sem razmišljala o tem, do te mere, da se mi je že skoraj zmešalo, ampak naredila pa nisem nič… Zakaj? Po eni strani se mi je ime “Brezgrešne sladice” zdelo popolno. To je bilo vse, kar sem si kdajkoli želela narediti. Zaradi tega sem prišla domov! Nekje globoko v sebi sem vedela, da to moram narediti. Po drugi strani pa mi je nekaj stalno govorilo, da je ideja butasta in naj vse skupaj pustim…

S temi mislimi sem se mučila tako dolgo, da sem že čisto zbolela… Ko sem bila tako bolna, da sem obležala, in nisem imela kaj dosti za početi, sem se začela z idejo Brezgrešnih sladic igrati na računalniku. Naredila sem Facebook stran “Brezgrešne sladice”, kjer sem objavila nekaj fotk in receptov. Nato sem stran preko messengerja pokazala prijatelju Maretu in ga vprašala kako se mu zdi… Trenutek po poslanem sporočilu pa se je zgodil *boom?*. Začel se je pravi val lajkov na strani. Ni mi bilo jasno kaj se je zgodilo… Najbolj hecno je bilo, da še sama nisem uspela lajkati svoje lastne strani preden so prišli prvi lajki! ? (Ko sem jo ustvarila, je namreč nisem hotela lajkati, da nihče od mojih FB prijateljev ne bi videl kaj sem naredila… Tako strah me je bilo to narediti… ?)

Mare mi sploh ni odgovoril, ko sem mu poslala sporočilo… Samo šerati je začel mojo stran! Bila sem zgrožena! ? Počutila sem se, kot da bi stala na robu klifa in bi me nekdo porinil čez rob… Sedaj ni bilo več poti nazaj, morala sem skočiti. Čeprav me je bilo na smrt strah, da bi padla in se cela polomila… pa se je zgodilo ravno nasprotno. Stran Brezgrešne sladice je bila tako lepo sprejeta in to, da me je prijatelj “pahnil čez rob”, je bilo eno najbolj ljubečih dejanj, ki bi jih lahko naredil. No, če bi se polomila, najbrž ne bi bila tega mnenja… ? Ampak v tistem trenutku sem potrebovala točno to.

Brezgrešne sladice so vam bile všeč. Želeli ste nove recepte, jaz pa sem z ustanovljeno Facebook stranjo že čutila že večjo odgovornost, da moram s tem nadaljevati, da moram ustvarjati, ter deliti svoje recepte in vso svoje znanje z vami. To je bilo tisto, zaradi česar sem prišla domov.

Navzven je izgledalo, kot da so Brezgrešne sladice postale instantni uspeh čez noč. A le malo ljudi ve koliko dela, učenja in neprespanih noči je bilo potrebnih, da so Brezgrešne sladice sploh nastale. Prav nič ne nastane kar tako čez noč. Za vsako stvar je potrebno veliko dela in čas. Tudi tisto, kar navzven izgleda kot instantni “overnight success”, verjemi, da v veliki večini primerov ni tako.

V tem času se je tudi pokazalo kdo so tisti ljudje v mojem življenju, ki me podpirajo in so mi pripravljeni stati ob strani. Tako kot pravijo, resnične prijatelje ne spoznaš takrat, ko je vse lepo in prav, ampak ravno v tistih težjih trenutkih življenja. Bili so ljudje, ki so se veselili uspeha, bili so pa tudi takšni, ki so prekinili stik z mano, ko so videli, da mi je končno nekaj uspelo.

Ob tem sem se spomnila kako je znan igralec in komik Tyler Perry ljudi v našem življenju primerjal z drevesom. Povedal je nekako takole… (Povzemam.)

Nekateri ljudje so kot listje na drevesu. Ostanejo samo določen čas. Ko zapiha močnejši veter ali pride zima, odidejo. Na takšne ljudi se ne moreš zanesti. Nanje tudi ne moreš biti jezna. So pač takšni kot so, in tudi tako lahko odigrajo pomembno vlogo v tvojem življenju. Pomembno je, da se iz tega nekaj naučiš in da greš naprej.

Tisti pravi ljudje, ki ostanejo v tvojem živjenju, so kot korenine drevesa. Ko rasteš, se veselijo s tabo, kadar se znajdeš v težkih trenutkih, pa so ti v oporo. Takšne ljudi je težko opaziti, saj so skriti kot korenine, in njihova moč se pokaže šele ob neurju. Pomagajo ti, da se držiš pokonci, in da živiš dobro in zdravo življenje. Ko najdeš takšne ljudi, potem si našla nekaj posebnega.

Mislim, da sem s tem, ko sem nardila ta grozljiv korak, da sem se preselila domov in začela uresničevati svoje sanje, ugotovila kdo so tisti ljudje v mojem življenju, ki so kot “listje” in kdo so kot “korenine”.

Blog Brezgrešne sladice je v tem času zame postal veliko več kot samo zdrava hrana in recepti. Brezgrešne sladice ne govorijo samo o našem odnosu do hrane, ampak tudi o odnosih, ki jih imamo z drugimi ljudmi, in nenazadnje o odnosu, ki ga imamo sami s sabo.

Zelo sem vesela, da sem na tej poti bloganja spoznala veliko takih ljudi, ki so v mojem življenju kot korenine. No, pa tudi nekaj listkov je bilo…. ? Sigurno pa ti, ki bereš, spadaš med tiste, ki so kot korenine. Izredno hvaležna sem, da si tukaj. ? Brez tebe ne bi bilo Brezgrešnih sladic. Hvaležna sem za vse, ki še vedno spremljate blog, čeprav sem včasih za par mesecev malo izginila… ? Čisto vsak dan pomislim na tiste, ki ste mi zaupali že od začetka in ki ste prišli tudi na moje delavnice. ?

Čeprav je bil ta blog ena mojih največjih želja, pa tako močno sem čutila, da ga moram ustvariti… vse to brez vas ne bi imelo nobenega pomena. Tukaj sem zaradi vas in za vas. Ne vem, kako bi se lahko zahvalila bolje, kot s tem, da nadaljujem, ustvarjam in še naprej delim svoje brezgrešne recepte z vami. Rada vas imam! ?

Zakaj tako dolga zgodba za en recept??

Brezgrešne Nutella kroglice so bile ena izmed prvih pravih Brezgrešnih sladic, ki sem jih naredila, verjetno kakšnih 10 let nazaj… To je bil tudi eden izmed receptov na naši prvi delavnici, ki jo je v Lendavi organizirala Melita. Tako se vsakič, ko delam te kroglice, spomnim, kako so nastale Brezgrešne sladice… ?

Čokoladno-lešnikove “Nutella” kroglice

200 g datljev
200 g lešnikov
25 g pravega kakava v prahu (nerazmaščenega)
rastlinsko mleko ali voda (po potrebi)

za posip: nasekljani lešniki, kakav, kokos

1. Datlje namakamo v topli vodi, da se zmehčajo, nato jih v multipraktiku ali blenderju zmeljemo v datljevo pasto. (Vode za namakanje datljev naj bo ravno toliko, da so datlji prekriti.)
2. Lešnike postavimo v pečico in jih pri 180°C pečemo približno 10 minut. (Ne hodit ven iz kuhinje, da se ne zažgejo. ? ) Nato počakamo, da se shladijo, in jih podrgnemo med dlanmi ali med dvema kuhinjskima krpama, da odstranimo rjavo lupino, ki jih obdaja.
3. Lešnike zmeljemo in jih skupaj s kakavom primešamo datljevi pasti. Če je masa presuha, po potrebi dodamo nekaj žlic rastlinskega mleka ali vode. Maso za par ur postavimo na stran, lahko tudi v hladilnik, da se nekoliko strdi.
4. Oblikujemo kroglice in jih povaljamo v nasekljanih lešnikih, po želji lahko tudi v kakavu ali kokosu.

*Če ne maraš datljev, jih lahko zamenjaš z drugim suhim sadjem, kot so na primer suhe fige, slive, rozine… Vendar ima vso ostalo suho sadje nek specifičen okus. Po mojem mnenju so datlji najbolj nevtralnega okusa in jih v sladicah ponavadi ni čutiti. Še najbolj imajo okus po rjavem sladkorju. ?

Ti je všeč? Z veseljem slišim od tebe! ?

Svoje vprašanje ali misel lahko pustiš v komentarju spodaj, lahko pa mi pišeš tudi na info@brezgresnesladice.si ali pa se povežeš z mano na Facebooku ali Instagramu (@sonjakramar). Vesela bom tudi tvoje fotografije preizkušenih brezgrešnih sladic.